DEFINICIJA PSIHOTERAPIJE
Psihoterapija je znanstveno utemeljena obravnava duševnih stanj posameznikov, ki jo izvajajo psihoterapevti, s ciljem izboljšanja ugotovljenih duševnih stisk, težav in motenj, lahko pa tudi drugih motečih vzorcev mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebnih odnosov in življenjskega sloga posameznikov, ter spodbujanja njihove osebnostne rasti v smeri zdravja in boljše kakovosti življenja.
PSIHOTERAPIJA JE INTERDISCIPLINARNO PODROČJE
Psihoterapevti poleg specifično psihoterapevtskih znanj potrebujejo tudi izbor znanj iz psihologije, filozofije (epistemologije, hermenevtike), biologije, družbenih ved, pa tudi fizike in matematike ter informatike. Psihoterapija je kot avtonomna znanstvena veda interdisciplinarno področje.
PSIHOTERAPEVTSKA OBRAVNAVA
Psihoterapevtska obravnava obsega katerekoli psihoterapevtske storitve, ki celovito pokrivajo posamezne potrebe klienta na širokem spektru od univerzalne, selektivne in indicirane preventive preko storitev zgodnjega prepoznavanja bolezenskih znakov, zgodnjega in standardnega zdravljenja do preprečevanja ponovitev, podpore in dolgotrajne oskrbe oziroma ohranjanja duševnega in telesnega zdravja; lahko je del zdravstvene obravnave v okviru zdravstvene dejavnosti, del socialno varstvene obravnave v okviru socialno varstvene dejavnosti, del vzgojne obravnave v okviru šolstva v vzgojnih zavodih, šolskih svetovalnih službah in drugih oblikah organizirane skrbi za podporo ranljivim skupinam otrok, mladostnikov in družin, del kazenske obravnave v okviru pravosodja na tožilstvih in sodiščih ter del obravnave za varovanje duševnega zdravja na delovnih mestih v gospodarskih organizacijah.
V psihoterapevtskem procesu se ljudje učijo reševati težave v mišljenju, čustvovanju, vedenju in medosebnih odnosih. Ne glede na pristop psihoterapija stremi k spodbujanju osebne rasti, izboljšanju medosebnih odnosov, splošnega počutja in kvalitete življenja.
Osrednji cilj psihoterapije je zagotoviti varno, zaupno in podporno okolje, kjer lahko posamezniki raziskujejo svoje notranje svetove in se soočijo z življenjskimi izzivi. Terapevtski proces je sodelovanje med terapevtom in klientom, ki temelji na spoštovanju, empatiji in pristnosti. Skozi dialog, refleksijo in uporabo različnih terapevtskih metod in tehnik, psihoterapija spodbuja samospoznavanje in osebno rast.
Temeljno izhodišče psihoterapije je, da je vsak klient edinstven. Zato je zaželena raznolikost pristopov, metod in tehnik, ki se jih prilagaja potrebam klienta, njegovega življenjskega konteksta, zgodovine ter specifičnih težav in virov. Terapevtski proces lahko pomaga razrešiti pretekle travme, obvladovati anksioznost, depresivnost in druge duševne motnje, izboljšati samopodobo in samozavest ter razviti bolj zdrave načine soočanja s stresom in trpljenjem.
Na poti do duševnega zdravja in osebnostne rasti psihoterapija ponuja orodja in strategije za spremembe, ki vodijo k bolj uravnoteženemu in izpolnjenemu življenju. Psihoterapija klientom pomaga, da prevzamejo nadzor nad svojim življenjem, obnovijo svojo notranjo moč in najdejo trajen notranji mir.
Pogosta vprašanja in odgovori
Kaj je psihoterapevtski pristop?
Psihoterapevtski pristop obsega teorijo o človekovem razvoju, odpornosti in motnjah oziroma boleznih ter teorijo obravnave, iz teorije izvedeno strategijo psihoterapevtske obravnave, ali več psihoterapevtskih metod, za uporabo na širokem spektru področij in iz strategije izvedene koncepte za ugotavljanje indikacij, individualno načrtovanje obravnave in razvijanje terapevtskega odnosa.
Kaj je psihoterapevtska metoda?
Psihoterapevtska metoda obsega teorijo o nastanku in razvoju ene ali več motenj oziroma bolezni ter teorijo obravnave, kriterije za ugotavljanje indikacij, opis postopkov ter pričakovanih učinkov in izidov.
Kaj je psihoterapevtska tehnika?
Psihoterapevtska tehnika je konkreten postopek, s pomočjo katerega naj bi v okviru uporabe psihoterapevtskega pristopa ali metode dosegli pričakovani cilj, učinek oziroma izid.
Kakšne možnosti imamo v Sloveniji, ko potrebujemo psihoterapevtsko pomoč?
Ljudje se pod bremenom vsakodnevnih težav zatekajo po pomoč v zdravstvene domove, kjer jim splošni zdravnik z zdravili umiri psihosomatsko simptomatiko, v najboljšem primeru jim odmeri nekaj bolniškega staleža in jih na tak način odpravi. Če je simptomatika bolj trdovratna oziroma gre za težjo psihiatrično patologijo, se ljudje obračajo po pomoč k psihiatru. Ta ima za posameznega pacienta na voljo le kratek čas, predpiše mu zdravila, naroči na naslednjo kontrolo čez mesec ali več in tu se delo s pacientom tudi konča. V redkih specializiranih psihoterapevtskih zdravstvenih enotah so pacienti deležni skupinskih psihoterapevtskih obravnav, ki so vezane predvsem na hospitalno zdravljenje, po odhodu iz bolnišnične oskrbe pa so pacienti že spet prepuščeni predvsem samim sebi. Izostane torej vsakršna psihoterapevtska obravnava, ki bi pacienta ozavestila in ojačala za nadaljnje življenje. Na tem mestu opravijo nekaj volonterskega dela različna društva za bolnike in svojce.
Potrebe po psihoterapevtskih storitvah torej nesporno so, možnosti za primerno psihoterapevtsko obravnavo v okviru zdravstvenega sistema pa praktično ni. Skrb za duševno zdravje ljudi je v našem zdravstvenem sistemu v rokah psihiatrov in kliničnih psihologov, ki pa se v okviru svoje osnovne edukacije ne usposobijo za psihoterapevtsko obravnavo, niti nimajo za te vrste obravnavo čas. Paradoks trenutnega stanja je, da sta to edina poklica, ki jima zdravstvena zavarovalnica priznava tudi ure psihoterapevtske obravnave, kar pomeni, da so te dostopne pacientom brezplačno.
Kakšna je razlika med psihiatrom, kliničnim psihologom in psihoterapevtom?
Vsi se ukvarjajo z duševnim zdravjem.
Psihiater je zdravnik s specializacijo iz psihiatrije in se v glavnem ukvarja s psihiatričnimi bolniki in z medikamentoznim načinom vplivanja na raznolike simptome duševnih motenj. Predpisuje zdravila, z bolnikom pa se praviloma srečuje redkeje kot psihoterapevt, na začetku enkrat na mesec, pozneje tudi na tri mesece, pol leta, čas, ki ga lahko odmeri pacientu na srečanju, pa je kratek, večinoma do 10 minut, medtem ko običajna individualna psihoterapevtska seansa traja od 45 do 60 minut.
Klinični psiholog mora najprej opraviti petletni študij psihologije in nato še štiriletno specializacijo iz klinične psihologije v zdravstvu. Primarno se ukvarja s (klinično) psihološko diagnostiko, tako da opravlja različne intervjuje, teste, oblikuje ocene psihološkega stanja človeka, nudi pa tudi psihološko svetovanje, od leta 2013 pa v slovenskem prostoru uradno tudi psihoterapijo, čeprav tu prihaja do številnih nepravilnosti.
Psihoterapevt je danes lahko nekdo, ki se je najmanj štiri leta izobraževal po evropskih kriterijih za samostojen poklic, potem ko že ima nek poklic, npr. da je socialni delavec, psiholog, teolog, pedagog, pravnik (kot je v mojem primeru) ali pa ima nek nesoroden poklic, da je npr. farmacevt ali računalničar idr. Lahko pa izbere akademsko pot izobraževanja za prvi poklic. Za razliko od psihiatra in kliničnega psihologa so psihoterapevti najbolj učinkoviti takrat, ko je človek pripravljen razviti čustveno pomemben odnos s terapevtom in na rednih tedenskih srečanjih, ki lahko trajajo več mesecev, leto ali več, iti skozi čustveno zahteven terapevtski proces. Ko je ta človek v svojem življenju pripravljen na večje spremembe, bodisi v odnosih z bližnjimi bodisi pri svojem delu, da bi dosegel boljšo kvaliteto življenja.
Kako je za uspeh terapije pomembno klientovo počutje v terapevtskem odnosu?
Ta občutek je v veliki meri odvisen od klientovih zgodnjih izkušenj, kakšen tip navezanosti je razvil v odnosu s svojimi starši. Če je ta neustrezen, bo klient težje navezal stik s terapevtom, zato bosta imela s tem v zvezi več dela, morda bosta celo neuspešna. Pomembno je, da se klient in terapevt povežeta, nenazadnje klient terapevtu velikokrat zaupa stvari, ki jih doslej še ni nikomur. Terapevt pa ga ob tem ne obsoja, temveč podpira.