foto: Jan Gregorc/N1
Komentar na intervju z dr. Mojco Zvezdano Dernovšek v članku Barbare M. Smajila z naslovom ‘To je vojna za denar in moč’, objavljenega na spletnem portalu N1 dne 18. 8. 2024.
Slovensko združenje za psihoterapijo
Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana
Društvo za sistemsko psihoterapijo Slovenije
Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta
Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek govori v intervjuju z Barbaro M. Smajila o predlogu Zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti (v nadaljevanju: predlog zakona), ki je bil konec junija 2024 dan v javno obravnavo. Ker se skozi ves intervjuju ustvarja vtis, da bo zakon končno vzpostavil red na področju psihoterapije, želimo podpisniki tega teksta predstaviti še nekatera nasprotna dejstva, ki dajejo drugačno sliko.
O dogajanju v zvezi z pripravo zakona o psihoterapiji v zadnjih dveh letih je veliko pisal naš psihiater in psihoterapevt Miran Možina, ki si prizadeva za zakonsko ureditev psihoterapije že od leta 2004. Stališča je Možina predstavil v Slovenski reviji za psihoterapijo decembra 2023 v uvodniku z zgovornim naslovom ‘O letu prelomljenih obljub Ministrstva za zdravje glede zakona o psihoterapiji’. V njem je izčrpno, faktografsko in strokovno argumentirano predstavil, kako je v zadnjih dveh letih (ne)postopalo Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju: MZ). Rezultati, ki jih obeta predlog zakona žal ne prinašajo niti večje dostopnosti do psihoterapevtskih storitev, niti pravno formalno korektne ureditve psihoterapevtskega področja, s tem pa tudi ne večje kvalitete in varnosti psihoterapevtskih storitev za tiste, ki jo najbolj potrebujejo.
Dr. Dernovšek v intervjuju nakazuje, da je glavni problem pri urejanju področja psihoterapije stroka sama, ki se med seboj prepira, v resnici pa po njeno nihče od njih zakona noče, na drugi strani pa so njeni dobri nameni. O dobrem namenu dr. Dernovškove glede zakona sicer ne dvomimo, saj je v medijih večkrat izražala podporo ideji samostojnega poklica psihoterapevta in tudi v svoji psihiatrični praksi dobro sodeluje s psihoterapevti. Prav tako velik del njenih dosedanjih medijskih izjav, vključno s tem intervjujem, na več mestih odstopa od stališč ortodoksnih psihiatrov in kliničnih psihologov, vendar pa se je žal tudi v njenem primeru potrdilo, da dobri nameni niso dovolj.
Avtorica intervjuja, Barbara Smajila, uporablja za stanje neurejenosti na področju psihoterapije prispodobo »divjega zahoda«. Na vprašanje, kaj, po dveh letih in številnih prelomljenih obljubah MZ, prinaša predlog zakona, se dr. Dernovškova izogne odgovoru češ, da so tako klinični psihologi, psihiatri in pedopsihiatri kot tudi psihoterapevti s predlogom zakona nezadovoljni. Pravi: »Ni treba biti analitik, da vidiš, da tega zakona pravzaprav nihče noče«, ker »smo se ljudje očitno naučili živeti v kaosu in ta nam ustreza.« Iz povedanega je mogoče razumeti, da hoče zakon samo MZ, vse ostale deležnike pa vrže v isti koš nasprotovanja, kar je prav neverjetno poenostavljanje in banaliziranje razmer. Ker je seveda tudi znotraj psihoterapevtske stroke več različnih, celo diametralno nasprotnih stališč in interesov, je takšno odzivanje nekorektno in nespoštljivo predvsem do vseh tistih, ki so pri normativnem urejanju področja psihoterapije aktivni in sodelujoči že mnoga leta.
Nadalje dr. Dernovškova meni, da je prav nezadovoljstvo strokovnjakov iz obeh taborov pokazatelj, kako je MZ glede zakona »na dobri poti«, saj je doseglo »ravnovesje nelagodja in nezadovoljstva na obeh straneh. «. Iz povedanega torej ne gre več za vprašanje ali je zakon preprosto slab, temveč da je MZ, z dr. Dernovškovo na čelu pripravilo odličen zakon, nezadovoljstvo pa je zgolj problem vseh tistih, ki so nezadovoljni in so jim krateni njihovi parcialni interesi.
Tudi na vprašanje novinarke, kako da se v zadnjem času ni več pojavljala v medijih, je dr. Drnovškova odgovorila,da gre za »komunikacijsko strategijo ministrstva«,kar ne prepriča, sa dokazuje ravno ta intervju nasprotno. Nezanesljivost njenih izjav se je pokazala prav v zadnjem letu, ko je Dernovškova večkrat v medijih napovedala (5. aprila, 21. septembra, 2. oktobra, konec oktobra in večkrat tudi kasneje), kako bo zakon prišel v javno obravnavo v nekaj dneh in potem od tega ni bilo nič. Vse dokler ni 16. novembra 2023 izjavila, da se bo sprejem zakona premaknil v leto 2024, in s tem presenetila vse, ki smo aktivno spremljali nastanek zakona. Kot tudi ni omenila, da je MZ pomladi 2023 ustanovilo povsem nefunkcionalno delovno skupino, ki se je praktično srečala le enkrat.
Zgovoren je tudi pogled z daljše časovne perspektive?
Kot je znano je v zadnjih 20 letih razvoj na področju psihoterapije ob hitro rastočih potrebah ljudi po psihoterapevtskih storitvah prehitel državo oz. uspavano MZ. Prizadevanja civilne sfere, da bi odločevalce na MZ spodbudili k zakonski ureditvi psihoterapije, so bila leta in leta neuspešna. V letu 2010 se je stroka po štirih letih dela v prvi delovni skupini za pripravo zakona poenotila in pripravila predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, a ga je tedanji novi minister za zdravje, dr. Dorjan Marušič, umaknil s Programa dela vlade RS za leto 2010, češ da ni prioriteta vlade in na ta način zavrl urejanje področja za celih osem let.
V letu 2017 so na MZ pripravljali Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja za obdobje 2018-2028, katere soavtorica je bila tudi dr. Dernovšek. V 70 straneh dolgem dokumentu ni bila niti z besedo omenjena psihoterapija in potreba po normativni ureditvi področja psihoterapije, kar veliko pove o njenem odnosu in o odnosu celotnega zdravniškega ceha do psihoterapije. Ko smo si torej psihoterapevti že vrsto let aktivno prizadevali za zakon, ni bilo, na strani pristojnih ministrstev, uradnikov in odločevalcev v MZ, ki so oblikovali desetletno strategijo razvoja na področju duševnega zdravja v Sloveniji, zaznati nikakršnega interesa za vključitev in ureditev področja psihoterapije. Šele s polnim angažiranjem civilne družbe in v sodelovanju s poslanci smo psihoterapevti izposlovali dva amandmaja k resoluciji in sicer: 1. da mora država pripraviti zakon o psihoterapiji in ga implementirati do leta 2020 ter 2. da je priprava zakona medresorski projekt treh ministrstev : zdravstvenega, socialnega in šolskega.
Resolucija je bila tako podlaga, da je bila marca 2018 imenovana druga delovna skupina za pripravo zakona, katere zunanja strokovna sodelavka je bila dr. Dernovšek. Tudi ta poskus je propadel, ker ekipa MZ nalogi ni bila kos, niti MZ o zaustavitvi dela delovne skupine ni obvestilo tistih članov delovne skupine, ki so konstruktivno sodelovali in pripravili več sto strani dolgo strokovno gradivo za zakon. Da je torej dr. Dernovšek kasneje sploh lahko delala na zakonu, je bila zasluga civilne družbe, ki je uspela, da se je obveza pripraviti zakon o psihoterapiji vključila v resolucijo.
Neaktivnost in neodzivnost MZ se je po drugem neuspelem poskusu nadaljevala, celo navkljub opozorilu Varuha človekovih pravic z dne 2. 6. 2020 MZ-ju, da postopa neodgovorno , ker ne uredi področja psihoterapije. Po zaslugi nekaterih entuziastov civilne družbe pa so prizadevanja za normativno ureditev psihoterapije tekla dalje. Tako je nekaj angažiranih posameznikov, povezanih z izvajalci visokošolskih študijskih programov s področja psihoterapije (Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani) in s še nekaterimi društvi kot je Združenje zakonskih in družinskih terapevtov, ustanovilo Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje (v nadaljevanju SZPS), ki je namenjeno psihoterapevtom vseh pristopov s prvenstvenim namenom normativne ureditve psihoterapije. Kot posledica neodzivnosti MZ se je SZPS odločilo, da samo, v sodelovanju s pravno stroko pripraviti predlog zakona o psihoterapiji, ki bo uredil poklic psihoterapevta kot samostojen poklic, osnovan na znanstvenih podlagah in ki bo deloval v vseh družbenih resorjih. Ko je bilo zakonsko gradivo pripravljeno, je bilo jeseni 2022 ponujeno novi vladajoči garnituri v nadaljnji postopek. Žal se odločevalci na MZ do zakona niso vsebinsko nikoli opredelili. Takratni minister Bešič Loredan je za pripravo zakona pooblastil dr. Dernovškovo in tudi ona se do predloga zakona SZPS ni nikoli uradno opredelila, niti ni nič ukrenila, da bi se s snovalci predloga pogovorila o vsebinskih rešitvah in argumentih zanje. Obnašala se je samozadostno in v svojo ožjo ekipo psihoterapevtske stroke ni nikoli povabila.
Pogled v zgodovino torej nazorno pokaže, da so si deležniki s področja psihoterapije, organizirani v civilni družbi, še kako prizadevali, da na področju psihoterapije ne bi imeli »divjega zahoda« in da jim je za zakon še kako mar, a to ne kakršen koli zakon, samo da je, kot je to sedaj storilo MZ!
Pravzaprav je nedopustno, da se lahko država vztrajno mačehovsko in neodgovorno obnaša do tako pomembne teme, kot je psihoterapija in kako z lahkoto ignorira vsa prizadevanja civilne družbe in posamičnih strokovnjakov, ki kot volonterji entuziastično delujejo za širše družbeno dobro. Namenoma govorimo v sedanjem času, saj se ta praksa nadaljuje s tem, ko MZ ne prisluhne strokovno argumentiranim pripombam na oblikovanje zakona. Kakšen bo odziv MZ na pripombe iz javne obravnave pa bo kmalu pokazal čas.
Prav zato je potrebno očitek dr. Dernovškovi kot predstavnici resornega ministrstva vrniti in opozoriti na to, da piše stvari, ki ne držijo. Zato ji predlagamo, naj z izjavo, da je potrebno »reči bobu bob in narediti red«, najprej začne pri sebi in naj ne usmerja kritik v psihoterapevte, ki vedno znova z dejanji dokazujejo, da si zakona želijo, ker je nujno potreben. V prizadevanjih za red se je do sedaj najbolj izkazala civilna družba, za divji zahod pa nosijo po dvajsetih letih pasivnosti, nestrokovnega dela in celo oviranja civilne družbe odgovornost kar vse dosedanje ministrske oz. odločevalske garniture na MZ vključno z dr. Dernovškovo zaradi svoje vodstvene vloge v zadnjih letih.
Priprava predloga zakona o psihoterapiji, ki je v prvi vrsti pravno zahtevno delo, se je zanjo pokazala kot pretrd oreh in je po znanem Petrovem načelu dosegla in obstala na položaju, kjer jo naloge, kljub njenim dobrim namenom, presegajo. Ne glede na to pa dr. Dernovškovi uspeva ostajati med najvplivnejšimi deležniki pri urejanju psihoterapije, čeprav je, najmanj od leta 2018 dalje, pomembno prispevala k vsem neuspelim poskusom urejanja tega področja.
Vsaj drobec samokritičnosti in spoštovanja do civilne družbe in velikega dela, ki so ga posamezniki vložili za ureditev področja psihoterapije, bi bilo že po osnovnem bontonu pričakovati s strani MZ in dr. Dernovškove. Tako pa nam vedno znova, ko se znajdemo v vlogi psov, ki lajajo, medtem ko gre karavana dalje, ostane to, da s polno odgovornostjo ponavljamo, da smo ZA zakon. Tudi s ponovnim podpisom pod tem tekstom poudarjamo, da še kako hočemo zakon o psihoterapiji, vendar tak, ki bo vzpostavljal zakonit in s pravnim redom skladen sistem psihoterapevtske ureditve, z upoštevanjem sodobnih trendov psihoterapevtske stroke in znanosti. O tem, kako podpisniki tega članka vidimo normativno ureditev psihoterapije, lahko zainteresirani preberejo v članku Irene Kosovel, v Sobotni prilogi Dela z dne 31.5.2024, z naslovom ‘O psihoterapiji, tokrat malo drugače’.
In za konec se ustavimo še ob naslovu intervjuja. Kdo so tisti, ki se borijo za denar in moč? Zakaj dr. Dernovšek usmeri prst samo na tiste, ki dobivajo denar iz žepov pacientov oz. klientov in na tiste, ki izobražujejo s področja psihoterapije? Ali si ne, prav tisti, ki v obstoječi ureditvi lahko izvajajo psihoterapijo samo za samoplačnike, prizadevajo za to, da bi se uredilo financiranje iz javnih sredstev? In ali si ne, prav tisti, ki izvajajo akademsko izobraževanje, prav tako prizadevajo za njegovo financiranje iz javnih sredstev ali pa so za to že poskrbeli (npr. na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani)? Zakaj dr. Drnovškova niti z eno besedo ne omeni, da so psihiatri in klinični psihologi tisti, ki si prilaščajo psihoterapijo in s tem še naprej tudi denar iz zdravstvene blagajne, pa čeprav, kot pove tudi sama dr. Dernovškova, v zdravstvu ne izvajajo daljših psihoterapevtskih obravnav kot procesa, pač pa površinske psihoterapevtske ukrepe, za katere potrošijo, glede na dostopne podatke, neupravičeno veliko denarja.
Kdo je potemtakem odgovoren za »divji zahod« na področju psihoterapije v Sloveniji, ki terja »da se naredi red«? V prvi vrsti država sama, ki preko MZ še kar ni sposobna presoditi, kaj je napredna ureditev področja psihoterapije navkljub dobrim zgledom v tujini in stotinam strani strokovnih gradiv, ki so jih pripravili strokovnjaki iz sfere civilne družbe. Kako naj se tako diametralni interesi dveh taborov, kot jih imenuje dr. Dernovškova, sploh lahko poenotijo, če pa gre za razumljiv antagonizem, ki ga je pač prinesel razvoj psihoterapije. Psihoterapija ni več in ne more ostati zgolj metoda ali specializacija v rokah psihiatrov in kliničnih psihologov, temveč je samostojna znanstvena veda in mora dobiti status samostojnega poklica in znanstvene vede.
Dr. Dernovškova veliko govori o raznih nerealnih fantazijah različnih deležnikov (npr. da bo zakon podaljšal čakalne vrste; da bodo psihoterapevti množično vdrli v zdravstveni sistem), medtem ko se sama ne zaveda svoje zmote, ko zagotavlja, da je sedanji predlog zakona dober poskus v smeri formaliziranja poklica psihoterapevt.
Žal ni, ker je nezakonit in protiustaven, ker brez resnih strokovnih in pravnih argumentov umetno deli stroko na dva poklica, da bi ustregel akterjem v zdravstvu, nadalje zato ker utrjuje usposabljanje za poklic psihoterapevta po zasebnih društvih, povsem pravno nedopustno pa obhaja javno veljavni sistem visokošolskega izobraževalnega, in ker uvaja podeljevanje javnih pooblastil za izvajanje upravno administrativnih nalog zasebnim društvom na nezakonit, celo protiustaven način itd. Nemara gre tu za primer uravnoteženja nezadovoljstva na oba tabora enako.
Edina konstruktivna rešitev ob upoštevanju vsega povedanega je, da se začne delo znova, z drugo ekipo, za dr. Dernovškovo pa je prišel čas za introspekcijo in umik. Podpisniki tega članka smo še vedno pripravljeni prepustiti avtorske pravice za naše zakonsko gradivo skupini nevtralnih ter strokovno in pravno kompetentnih uradnikov s področja visokega šolstva, dela, družine in socialnih zadev ter področja zdravstva, ki bi končno pripravili kvaliteten zakon o psihoterapiji, brez vpliva dnevne politike ter zakulisnih povezav in znanstev.